V svojem članku “dal sem odpoved”, sem zapisal, da sem se za odhod iz prejšnje službe odločil kljub dejstvu, da me nova zaposlitev ni čakala in sem bil praktično prepuščen samemu sebi.

Po skoraj mesecu dni naj povem, da se počutim odlično. Stvari so se hitro postavile na svoje mesto, saj jaz rad pravim, da za človeka, ki želi delati, dela nikoli ne zmanjka. Morda ne gre za sanjsko službo, vendar pa mi ostaja toliko časa, da lahko še vedno uro ali dve na dan namenim tistemu, kar me res veseli. Ponavadi se Slovenci, kot narod, najraje zataknemo pri plačilu. Marsikdo me namreč vpraša, kako bom preživel in s čem bom plačeval prispevke (imam namreč S.P.). Naj povem, da sem z dohodki na boljšem kot sem bil prej! Najbolj zanimivo je, ker sem bil postavljen v položaj v kateri sem bil prisiljen k “miganju”, se je moja produktivnost zvišala za nekajkrat!

Da, več časa sem namenil razmišljanju o tem, kaj me veseli, kaj bi rad počel in kako se zadeve lotiti. Bolje sem si razporedil čas, predvsem pa sem bil pripravljen vložiti več truda kot prej, več o tem si lahko preberete tukaj.

Če na hitro povzamem;

  • Prvih nekaj dni sem bil kar malo izgubljen, najprej sem iskal podporo pri svojih prijateljih in družini, nato pa poslovne priložnosti pri praktično vseh, ki jih poznam.
  • Tistih nekaj praznikov sem izkoristil za oddih, se čisto “odklopil” in sploh nisem razmišljal o tem, kaj bom počel.
  • Takoj po koncu praznikov pa sem se zadeve lotil bolj sistematično. Postavil sem si zadolžitve, ter uredil urnik tako, da mi omogoča zaslužek, kot tudi čas, ki ga namenjam projektom, s katerimi želim v prihodnosti poskrbeti za svoje preživetje.
  • Produktivnost sem zvišal za nekajkrat. Najverjetneje je bila to posledica oddiha ter kombinacije stresa in motivacije, saj sem bil postavljen pred dejstvo, da je potrebno nekaj narediti, če želim ohranjati svoj življenjski stil.
  • Najboljše kar se mi je zgodilo ob menjavi službe, je pa to, da sedaj ne delam več vsako popoldan in lahko več časa preživljam v družbi družine in prijateljev, ter sem zato bolj sproščen in srečen.

 

Seveda si vsi želimo socialne varnosti, vendar kot že od nekdaj pravijo … “brez muje se še čevelj ne obuje” in lahko vam povem da mi niti malo ni žal. Uspe lahko vsakemu izmed nas, potrebno je le, da zberemo pogum in se odločimo za korak naprej!